UVOD
Indijo sem si želel obiskati že kar nekaj časa. Pravzaprav se natančno spomnim kdaj je prvič vzpodbudila mojo radovednost. Bilo je v 6. razredu pri geografiji, ko je sošolec pri kontrolni med naštevanjem držav J Europe, omenil tudi Indijo Koromandijo.
Na žalost o Indiji kroži veliko slabih zgodb, ki jih največkrat razlagajo ljudje, ki niso nikoli bili tam. Glede na to, da sem se v Indijo odpravljal kar nekaj časa, sem v vsem tem času slišal ogromno zgodb o ropih na vlakih, avtobusih oz. kjerkoli, umazaniji, kravah in še in še. Še nekaj dni pred mojim odhodom, mi je prijatelj razlagal kako so njegovega znanca že prvi dan omamili in mu pobrali vso prtljago. Upal sem, da se meni kaj takega ne bo zgodilo.
JEDRO
Prvi dan se je začel že ob 3. zjutraj, po komaj nekaj urah spanja. Najprej je bilo potrebno priti do Dunaja. Zaradi slabih treh ur vožnje, možnosti megle in vsesplošni paniki glede teroristov, je pač bolje biti na letališču kakšno uro prej, kot minuto prepozno.
Najprej let do Istambula, kjer sem moral počakati 4 ure za nadaljevanje. Dolgočasje na (vsakem) letališču je pač obratno sorazmerno z zanimanjem za Duty Free Shop in ostale Buy 2 Get 3 ponudbe. Skratka veliko. Za trenutek je dolgčas prekinil Tomo Križnar, ki je v Starbucksu (!) zelo energično odgovarjal na emaile. Kasneje je malo posnel tudi dogajanje na letališču, čisto v njegovem stilu.
Končno sem dočakal boarding, saj sem bil že nekoliko utrujen in sem upal, da bom na letalu lahko zaspal. Seveda to ni bilo mogoče. Sicer ne vem kaj je bil glavni razlog: navdušenje nad potovanjem, prekomerno škripanje na letalu ali otrok za mano, ki se je odločil, da pač njegovega očeta ne bo pustil zaspati niti za sekundo. Zraven tega pa je bila to indijska družina iz Nemčije. Če kdo misli, da je indijski naglas angleščine smešen, mora slišati nemškega.
Tako močno sem si že želel zaspati, da sem se obrnil k alkoholu. Na letalih sicer ne spijem, a ne vem zakaj mi je padlo na misel, da bi mi kozarec (oz. štirje) vina lahko pomagal zaspati. Fail. Rezultat je bil, da sem bil še bolj utrujen, a brez spanja.
Končno smo prispeli v New Delhi. Ura je bila približno 5 zjutraj, utrujenost pa na vrhuncu. Takoj na začetku se mi je predstavil birokracijski stroj Indije, saj sem moral izpolnit nekaj papirjev, preden sem cariniku (pravo božanstvo v Indiji) lahko pokazal potni list in vizo. Med drugim sem moral napisati tudi mojo telefonsko številko v Indiji in naslov, kjer bom stanoval. Če sem turist! In tako sem naredil, kot naredi vseh nekaj milijonov turistov, ki letno pride v Indijo: napisal neke številke in nek naslov hotela. Saj tako ali tako tega nihče nikoli ne gleda. Zraven tega mi edina kulica, ki sem jo vzel zraven, seveda ni pisala…
Potem je bila na vrsti prtljaga. Glede na to, da smo “s papirji” zgubili kake pol ure, sem upal, da me bo že čakala, saj se mi je malo mudilo, da ujamem jutranji vlak za Agro. Seveda je ni bilo. Ampak tako sem lahko spoznal drugo lekcijo v Indiji. Prerivaj se za vsako ceno. Vsi indijci so se postavili zraven tekočega traka in me praktično izrinili v odzadje. Zraven ogromno ročne prtljage (očitno samo za njih veljajo na letalih drugačna merila), so celotno območje tako uspešno zakrivali, da četudi bi moj nahrbtnik šel mimo, ga ne bi videl, kaj šele uspel dobiti.
Po pol ure dodatnega čakanja na nahrbtnik mi ni bilo več smešno! Ne zato, ker bi me bilo strah za njega, ampak ker je bil moj plan, da grem že prvi dan iz New Delhija in si nisem znal predstavljat kako bi mi ga dostavili v kakšno drugo mesto, saj tudi sam nisem vedel kje bom spal. Čez 15 minut se končno prikaže. Čisto zadnja! Aleluja!
Sedaj je bilo potrebno priti v center mesta. Največje opozirilo v Lonely Planetu za različne “prevarante” je ravno za letališče v New Delhiju, saj si izmislijo karkoli, da bi te peljali v hotel ali trgovino, kjer dobijo provizijo in ne tja, kamor želiš. Tem sem se uspešno izognil, ko sem takoj zavil desno in odšel na metro. Mislil sem, da sem se jim izognil. Seveda se je takoj pojavil najbolj pocukran mladenič, ki ga je zanimalo vse o meni. Seveda mi je hitro ponudil tudi prevoz s taksijem (po tem, ko je bil metro čudežno odprt).
Težava je nastala, ker je metro vozil samo na glavno železniško postajo, iz katere bi si moral kasneje urediti prevoz na drugo postajo, da ujamem vlak za Agro. Za vse skupaj sem imel manj kot dve uri časa, tako da sem se po dolgem premisleku le odločil, da grem z njim. V bistvu je ravno končal z delom, tako da mi je prav za prav delal uslugo, ker je šel v isto smer. Včasih je v življenju pač potrebno tvegati.
Tega tveganja mi je bilo žal po vsega dveh minutah vožnje. Najprej so trije začeli usklajevati, kdo me bo sploh peljal. Tam je bil šef, ki je moral odobriti, moj prijatelj (no vsaj jaz sem bil njegov, vsaj tako je rekel) in seveda taksi voznik zeeelo zdelanega vozila.
Vožnja se je začela malo neprejetno, a nič ni kazalo, da bo hitro kaj boljše. Začeli smo se voziti proti mestu po kakšni tripasovnici (beri pet). Cesta je bila sicer prazna, verjetno zaradi tega tudi ni bila osvetljena, a tu pa tam se je le pojavil kakšen avto, da sem vedel, da smo še v civilizaciji, s prižganimi lučmi ali pač ne, čisto odvisno. Tudi mi nismo imeli prižganih luči ali pa je bil avto tako umazan, da se ni nič videlo. Aja, ura je bila okoli šest zjutraj in v New Delhiju je takrat še trda tema. (pomemben podatek, če si na cesti brez luči). Vozili smo se že dobrih pet minut, še vedno mimo praznih stavb, za katere bi težko rekel, če so bile zapuščene ali pa še nedokončane. Ampak “prijatelj” mi je hitro povedal, da tukaj gradijo dodatne terminale za letališče, tako da sem bil pomirjen.
Vožnje naj bi bilo za kakšnih 20 minut in po 20. minutah še vedno ni bilo videti ne Delhija, ne New Delhija. Še petič sem mu povedal naj pohiti, saj se mi res mudi na vlak. Končno so se pokazale prve stavbe in mestne ulice in tako smo se vozili še malo v tem predelu mesta.
Voznik je veliko zavijav, mislim da smo se že tri krat peljali po isti cesti, kar je bilo nelogično, saj smo se dogovorili za fiksno ceno in ni bilo smisla zavlačevati. Kljub temu sem začel premišljevati kakšna bo njuna naslednja finta. Moj “prijatelj” je seveda med tem opravil kakšnih 10 klicev. Vsak prijatelj je vesel, če se ga pokliče, četudi je ura 6 zjutraj, a ne?
Kar naenkrat zavijemo v zelo ozko ulico in se vozimo dalje. Nazaj na normalno. Ponovno zavijemo v ozko ulico. Edina razlika je bila, da je v tej ulici na tleh spalo kakšnih tisoč ljudi. Drugi so si v sodih veselo kurili smeti, spet drugi lepo sedeli v krogu in gledali edini avto, ki je ob tej uri vozil po tej ulici. Tako sem si jaz do sedaj predstavljal konec sveta oz. kar je ostalo od njega, ko je vse ostalo pogorelo. Lepa Hollywoodska scena, ki to ni bila. Piko na i je dodala še svetloba, saj se je začelo počasi daniti. Zgledalo je, kot da smo cel čas v nekakšnem tunelu, ki je visok kakšne štiri metre, saj je zmes megle in smoga preprečeval, da bi videl kaj višje.
In potem kar naekrat začne avto cukati. Situacija postaja malo bolj resna. Na srečo je bila samo manjša smetka v bencinu (kar me ne čudi) in uspešno smo nadaljevali pot na sedaj spet malo večjo cesto. Vsake toliko je sicer avto malo poskočil, a sem verjel, da bo zdržal. Potem smo spet zavili v manjšo ulico, v kateri tokrat ni bilo ostalih ljudi in glej ga zlomka, avto se mu ugasne. V upanju na najboljše smo se peljali še nekaj metrov, a se na koncu le morali ustaviti ob cesti, saj avto brez prižganega motorja običajno ne pride daleč. Oba sta se seveda zelo profesionalno pognala ven, odprla pokrov motorja in modrovala kaj je narobe, medtem ko sem jaz delal načrt, kako priti iz te zagate. Ker po dveh minutah še ni kazalo, da se bomo še danes premaknili, sem moral ukrepati. Pograbil sem svojo prtljago in mu odločno povedal, da grem na drugi prevoz. Na primer na rikšo. Prijatelj mi je rekel, naj še malo počakam, a hitro videl, da mislim resno. Ko je videl, da mu bom plačal, je hitro poklical avtorikšo (rikšno na motorni pogon) in glej ga vraga, bil je parkiran samo pet metrov za nami.
Hitro sem mu razložil, da moram hitro na železniško postajo in pognala sma se na cesto. Za razliko od taksija, je tukaj tudi pošteno pihalo in ob dokaj nizkih temperaturah v Delhiju, sem videl, da je še lahko slabše kot je bilo.
Spet sma se vozila po ulicah, po katerih se mi je zdelo, da jih poznam že celo življenje, dokler kar naenkrat ne zavije do vrat, kjer naju ustavi (običajno oblečen) možakar. Zraven tega, da sem bil sedaj že zelo utrujen in primerno slabe volje, malo prestrašen in lačen, mi ni bilo jasno kaj zdaj on hoče. Seveda mi je takoj razložil. Ker je tri dni praznik, je železniška postaja zaprta! WTF!!! In ker jaz nimam rezervacije za vlak, me enostavno ne more spustiti na postajo.
Ko sem res videl, da po tej poti ne bo šlo (in ker je bila to edina), se je seveda moj rikša spomnil, da je v bližini agencija, v bistvu celo tourist office, kjer mi lahko uredijo rezervacijo. Druga najbolj pogosta fora iz knjige. Ker ni bilo druge možnosti, me odpelje tja in začuda so bili vsi vlaki polni, tako da mi niso mogli prodati karte. Na žalost sem bil že zelo jezen in sem takoj odvihral iz pisarne, saj bi se drugače zagotovo našlo kakšno prosto mesto po posebni ceni. Plačam tisti drobiž svojemu vozniku rikše in jezen odidem.
Končno vprašam za smer enega “nevralnega” voznka avtobusa in ker ni bilo daleč, se odločim da grem kar peš. Po treh sekundah hoje me opazi novi voznik rikše, tokrat tiste prave – kolesa. Po par minutah hudega gnjavljenja, končno popustim, saj me je dobesedno prosil, da bi me peljal, a mi je bilo zelo hitro žal. Moji kilogrami obteženi z dvema nahrbtnikoma pač niso nekaj običajnega za nekoga pred zajtrkom. Komaj sma se premikala in razmišljal sem, če bi peš hitrejši. Na srečo je bilo malo klanca, tako da sma začela prav divjati. Tako divjati, da sma se pognala direktno na štiripasovnico, o kateri sem pisal na začetku. Seveda sma priletela iz desne strani in sma morala preko, saj rikše vozilo po levi strani levega pasu.
Sedaj je bilo že malo bolj svetlo in po nekaj minutah prispema pred glavno železniško postajo v New Delhiju. Verjetno je uradna pisarna za turiste v prvem nadstropju postaje najbolj varovana stavba v Indiji, saj ti jo poskuša preprečiti, da bi jo našel kakšnih 10 do 20 ljudi. Pri vsem skupaj so seveda zelo iznajdljivi, saj so razlogi, da so jo prestavili, da je zaprta ali da je zgorela že nekaj čisto normalnega in vedno se trudijo najti nove, vse s ciljem, da te lahko odpeljejo do agencije, ki ti proda isto karto, a oni dobijo provizijo. Stal sem praktično pred pisarno, a so me še vedno prepričevali, da je ni. Na žalost je bila res zaprta, saj se je odprla komaj ob 8 (vir: LP).
Nekaj novih “prijateljev” mi je še na hitro hotelo pomagati, kako priti do karte, a sem se odločil (bil sem že pozen, da bi vlak sploh dobil), da grem poskusiti srečo z avtobusom. Ker je avtobusna postaja zgledala na zemeljevidu dokaj blizu, sem se najprej odpravil proti njej peš. Nič v New Delhiju ni blizu! Ko sem nekajkrat vprašal za smer, si mi predlagali, da vzamem metro.
Sedaj vem, da sta bila dva vhoda na enako postajo. Do enega je bilo 50m, do drugega pa je bilo nekaj minut po ravnem, preko nadhoda nad celotno železniško postajo in še nato kakšnih 100m po ravnem. Šel sem do drugega. Ta jutranji sprehod z vso prtljago mi je razkril, da se smog ne bo dvignil tako hitro, da bom malo bolj težko dihal, da lahko smeti mečeš kjerkoli in da je WC v Indiji kjerkoli. Vsaka šola nekaj stane.
Ko sem vstopil na postajo metroja, me niti ni tako presenetilo, da osebno pregledajo čisto vsakega, ki gre na postajo in ponovno skozi rentgen spustijo prtljago vsakega. Ne, moje oči so se ustavile na vojaku, ki je čepel za vrečami peska z dvo meterskim mitraljezem v polni pripravljenosti! Takrat sem pomislil, da sem spregledal novice in da je Indija v vojni, ampak na srečo je bilo to samo preventivno.
Po dokaj mirni vožnji z metrojem sem hitro vprašal za smer za avtobusno postajo. V bistvu sem moral samo prečkati cesto. Ko sem jo prečkal, sem vprašal še 1x. V bistvu je bilo potrebno samo še 1x prečkati cesto in ker je bila ena izmed tistih pet do deset pasovnic, sem moral spet uporabiti nadhod. Na drugi strani spet vprašam, kje stoji avtobus za Agro in me samo čudno gledajo. Ko se malo razkurim, mi končno en pove, da tukaj stoji avtobus, ki pelje na postajo, kjer stoji avtobus za Agro. Kaj pa drugega!
Ko se vsedem na avtobus, se mi pridruži še nekaj Indijcev, a kot se za pravo tržno gospodarstvo spodobi avtobus odrine komaj takrat, ko je poln. Prodajalec kart se tako vztrajno dere skozi vrata v katero smer gre avtobus in čez nekaj časa končno krenemo.
Pozoren bralec bi sedaj ugotovil, da je bil to že moj 6. prevoz v manj kot dveh urah: letalo, taksi, avtorikša, rikša, metro in avtobus.
Ne bom rekel, da sem še gledal pokonci, ker je bilo na avtobusu kar nekaj zelo “čudnih” tipov, ki so seveda sedeli za mano (jaz sem sedel v predzadnji vrsti), a prodajalec, ki je stopil na avtobus, je bil res nekaj posebnega. Zelo zavzeto se je drl in razlagal najprej vsem skupaj. Po kakšnih 5. minutah pa se je lotil tudi vsakega posebej. Ko je prišel malo bližje, sem komaj videl, da prodaja: zemljevid New Delhija. Pojasnilo: na avtobusu je bilo 50 domačinov in jaz. Začuda ni prodal nič. (kasneje sem izvedel, da te zemljevide delijo brezplačno)
Že star pregovor pravi, da ne smeš nosit vseh jajc v eni košari in ta prodajalec je to dobro vedel. Tako je potegnil iz žepa svojo drugo ponudbo. Kulice! Pri svoji predstavitvi je uporabil tri kulice. Dve srebrni in eno zlato. Tako močno zlate barve v življenju še nisem videl. Po več urah jeze, sem se končno malo nasmejal. Končno mu je uspelo najti enega interesenta in kot se za pravega prodajalca spodobi, je takoj ponudil blok papirja, da dokaže, da kulice pišejo. Ker se ta oseba ni odločila za nakup, jaz pa sem se še vedno smejal, sem mu rekel naj mi pokaže zlato kulico. Moja tako ni pisala, tako da sem potreboval novo in ta je bila najlepša. Vprašam za ceno 10 rupij (cca. 7 centov) in ob plačilu mi vstrajno ponuja še ostali dve srebrni kulici. (spet dobra prodajna lekcija) Ker ne rabim tri kulice, ga odklonim in ko hodi nazaj proti začetku avtobusa, mi bližnji pove, da je bila cena 10 rupij za vse tri kulice in ne za eno.
Po pol ure vožnje in neskončnem spraševanju prodajalca kart, kje stoji avtobus za Agro se končno ustavimo. Kar na cesti. Na drugi strani stoji polno avtobusov, zgleda kot neka neuradna postaja. Problem je edino, kako bomo prečkali cesto, saj je cesta ponovna osem do deset pasovna, brez nadhoda, podhoda, semaforjev, vozniki pa divjajo, kolikor lahko. In nisem sam. Cesto mora prečkati kakšnih 30 ljudi. Bila je loterija in uspelo nam je. Prijazen gospod mi pomaga najti avtobus za Agro, ki bo ravnokar krenil. Naj se kar vsedem.
Ta ravnokar iz prejšnjega odstavka se še ni zgodil. Sedim zraven mladeniča v sprednjem delu avtobusa in ga malo sprašujem kako dolgo se bomo vozili, kdaj misli, da bomo krenli, od kod je ipd. Z zelo slabo angleščino mi komaj kaj pove, edino za čas odhoda mi je že bilo jasno: ko bo avtobus poln. Ko končno krenemo si hladno odpre časopis v angleščini in začne brati.
Vožnje je bilo za 4 do 6 ur. Odvisno od časa odhoda in nekaterih drugih faktorjev. Tako sem mislil, da si bom končno lahko malo odpočil, a zelo hitro so mi povedali, da si ne bom.
Vožnja v Indiji je prava dogodivščina in ni le prevoz od A do B, tako kot je to v razvitih državah. Glavna in najpomembnejša stvar je troba, brez katere ne moreš na cesto. Potrobiš, ko koga prehitevaš, potrobiš, ko zavijaš desno, ko zavijaš levo, ko koga že prehitiš. Če nekaj časa ne potrobiš, moraš že potrobit zaradi tega.
Prav tako je bilo lepo razvidno razmerje moči na cesti. Desna stran “avtoceste” je rezervirana za “luksuzne” avte, ki so kot po pravilu bele barve. Ker jih je bolj malo, se tam lahko vozilo tudi tovornjaki, ki so načeloma malo bolj proti sredini. Tam nekje kot avtobusi. Od sredine levo so navadni avtomobili in avtorikše. Še bolj leto so tudi navadne rikše, tisti, ki vlečejo kakšen voz in seveda pešči. Tako je na “avtocesti”, drugje je praktično isto, dodaj še živali.
Po petih urah divje vožnje prispemo v Agro, a se pojavi vprašanje kje izstopiti, da ne bom predaleč od kraja kamor sem namenjen. Konec koncu Agra ni mala vasica, ima 1,3 mio. prebivalcev. Prodajalec kart/kontrolor mi zelo hitro pove, kdo je glavni na avtobusu in naj se lepo vsedem in dam mir. Ponovno mi dvigne pritisk. Ko sem že mislil, da sem zunaj Agre, mi končno reče, da naj grem tukaj ven.
Stopim iz avtobusa in vozniki rikš me napadejo kot hijene. Ne ravno najboljše volje, sedaj še bolj utrujen, kot kdarkoli in lačen, se jih komaj otresem. Hitro začnejo z novo finto, da je danes ta pot po kateri želim peš zaprta.
Pri uličnem prodajalcu hrane preverim, če grem v pravo smer in ko pogledam dol, vidim najlepši chapati, kar sem jih kdaj videl. V sekundi se odločim, da bom tukaj jedel pa če mi bo zraven vsega še slabo. Vozniki rikš so me lepo gledali kako jem in se med seboj kregali, kdo me bo peljal.
Pojem, vstanem in se odpravim peš proti mojemo hostlu oziroma predelu, kjer sem se mislil nekaj najti. Voznik navadne rikše mi vstrajno sledi, saj upa na preplačano vožnjo, a na žalost ugotovi, da ko si Martin kaj zabije v glavo, tega ne spremeni. Na polovici zelo dolge poti se obrne, jaz pa maširam naprej.
Pridem do predela s hostli in seveda spet grem okoli, da pridem na enako mesto, kjer je stal moj hostel Siddharta. Vprašam za sobo in za ceno in ko mi rečejo za trikratno ceno, kot naj bi bila, si hitro premislim, da oni pa se že ne bodo norca iz mene delali. Grem pogledat še drugam.
Stopim skozi vrati in zavijem kar k sosedom, saj kam daleč res več nisem mislil it. Ko mi pove ceno in mi pokaže sobo, se sploh nisem zavedal, kakšno sobo sem vzel, saj mi je bilo že vseeno, samo da se malo vsedem, vležem, stuširam, zaspim.
Kar naenkrat je “receptor” spet v moji sobi, da mi ponudi krano in pivo. Pivo? Ja, pivo pa bi eno. Posrežba alkohola v Indiji ni na enako hitrem nivoju, kot ostalih stvari, tako da sem na pivo čakal kakšnih 10 minut. Med tem časom sem si lahko vsaj v miru pogledal v kakšni sobi sem pristal. V hujši sobi v življenju še nisem spal, a v nobenem primeru se sedaj ne premaknem.
Vležem se na posteljo in počakam na pivo. Kljub temu, da je bilo bolj toplo kot mrzlo, je bilo kar dobro, vsaj po takem dnevu.
Malo zaspim.Vstenem in ugotovim, da sem si na zadnji strani nekje umazal hlače. Na hitro preklejem tistega, pri katerem sem jedel, saj sem edino tam sedel in sem si zagotovo hlače umazal prav tam. Grem pod tuš, oblečem druge hlače in zaspim za dobro uro. Ko vstanem, kar naenkrat ugotovim, da imam tudi druge hlače čez celo zadnjo stran umazane od rdeče barve. Hitra raziskava je pokazala, da so okvir moje postelje na sveže pobarvali v rdeče in da sem si tako konkretno umazal obojne hlače, ki jih imam zraven. Seveda so svetle hlače z rdečimi črtami, ki ne gredo sprati, že od nekdaj v modi in seveda so pobarvali samo tisti del postelje, kjer si prišel do nje, tiste pri steni, ja noben ne vidi.
Čez nekaj časa se odpravim na prvi obhod po Agri in hitro ugotovim, da se v tem delu mesta pripravljajo za večerno zabavo. Pripeljali so toliko zvočnikov, kot še jih nisem videl nikoli v življenju in jih razporedijo po celem predelu mesta v katerem sem spal. Verjetno jih je bilo več kot 500. Ker pa to ni dovolj, so zraven zmontirali tudi zvočnike za “visoke tone”. Po obliki so zgledali kot neke sirene ali vuvuzele priklopljene na elektriko. Da ne bom dolgovezil, te stvari so se tako drle, da so se stavbe tresle. V eni ulici sem se celo obrnil, ker je bilo tako glasno, da nisi mogel mimo. Norišnica.
Odločim se, da si kupim še en whiskey (ne, nisem se že drugič zatekel k alkoholu), kjer mi ga je prodajalec v posebnem liquor shopu lepo zavil v star papir, tako da se ni videlo, kaj je notri in se počasi odpravim spat.
V sobi se kar hitro vležem, a hitro ugotovim, da v sosednji sobi brni nek stroj. Seveda so bila med sobama samo vrata, primerno indijsko pritrjena, tako da je bil zvok še toliko glasnejši. Vseeno poskušam zaspati, a ne gre. Vedno bolj razmišljam, da je lahko ta stroj tudi navaren. Kaj če spušča kakšne hlape, kaj če se pokvari, …
Zmanjka elektrike. Ne vem če je to bilo dobro ali slabo, vsaj stroj je tiho. Sedaj še bolj začnem razmišljat, da ni to kakšen agregat, saj je skozi vrata zelo smrdelo in kar hitro bi lahko to bil kakšen čuden plin, ki ne bi imel najboljših posledic za moje zdravje/življenje.
Razkurim se in se odločim, da naredim v hotelu “štalo”. Ker sem bil v prvem nadstropju, grem v pritličje in hitro ugotovim, da so vrata zaklenjena, tam pa nikogar. Očitno ni v “hotelu” nikogar, a ko se vračam v sobo slišim neke glasove iz terase na strehi “hotela”. Prilomastim na vrh celi razjarjen, a hitro ugotovim, da sta tam dva Indijca, ki očitno tudi spita v “hotelu”. Po vrhu vsega pa sta bila še pijana ali zadeta in ker je vse načeloma prepovedano, sta se me ustrašila kot ne vem kaj. Seveda nista znala niti besede angleščine, nekaj pa so dodale tudi čudne substance. Seveda nisem popuščal in oba zvlečem dol pred vrata, kjer se izkaže, da je “sporna” soba med mojo in njuno. Njima se ni zdelo nič čudnega. Se sploh ne čudim.
Ko sem videl, da mi ne bo uspelo nič rešiti, sem se vrnil v sobo in poskušal prespati/preživeti noč.
ZAKLJUČEK
Pravijo, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Potovanje po Indiji je bilo super, samo začelo se je malo bolj divje. Že drugi dan sta moj trd pristanek ublažila Barbara in Jure, prav tako pa je pred mano stal spomenik ljubezni:
