Včeraj se je ponovno zgodila ena zanimiva situacija, ko se nam je na kavi pridružil “starejša legenda Maribora”. Po otvoritvenih temah iz sveta športa (Liverpool očitno ne bo prvak), je hitro skritiziral svojega sina. In kot že par krat pred tem, mu tudi tokrat moram dati prav.
Njegov 30 letni sin ne dela nič. Tu pa tam kje malo pomiga, da je za kakšno pijačo in drugo materialno dobrino. Pri svojih letih nima še niti enega dneva delovne dobe.
Prav tako njegova družba petih in več prijateljev.
Nato nam je povedal zgodbo izpred nekaj dni.
Pred časom ga je klical, če bi mu lahko prišel pomagat v restavracijo, kjer dela. Na žalost ni imel časa, saj se je s kolegi dogovoril, da se gredo vozit s kolesi. Downhill.
Ker je res potreboval pomoč, je pač vztrajal, da naj pride za tem in je rekel da bo.
Čez deset minut ga sin pokliče nazaj, da je pozabil, da ne more, ker ima s prijatelji LAN party.
(Če kdo ne ve kaj je LAN party: 5, 6 ali 100 prijateljev se dobi na enem mestu in igrajo računalniške igrice. Streljanje.)
Glede na to, da takšne seanse običajno trajajo več ur, je oče po končanem delu prišel domov in videl to druščino igračarjev, saj so se zbrali pri njemu.
Lepo jim je napel, da niso več otroci in da bodo čez 20 let stari 50 let. Abraham. Kljub temu, da nihče od njih ni imel kaj za dodati, ne verjamem, da se bo kaj spremenilo.
Tisti, ki igrajo igrice, so ja vajeni, da dobijo novo življenje.
In zaradi takšne mladine, čeprav to že zdaleč ni več mladina, ne morem biti preveč optimističen glede povprečnega stanja v Sloveniji čez 20 let.
Pri petdesetih bodo ugotovili, da denarja ni, da penzije ne bo, da jih malo muči tudi zdravje, da niso več lepi in mladi, da je lizing sicer res izplačan, ampak avto tudi že pokvarjen, itn.
V taki situaciji verjamem, da se ne bo težko pridružiti protestom za “pravice”, ki bodo zaradi takih temeljev družbe takrat rasli kot gobe po dežju.
Saj:
- država mi mora zagotoviti delovno mesto
- obdavčiti je treba tiste, ki imajo
- hočemo socialno državo
To je misel, ki mi je danes zjutraj blodila po glavi.
Zdaj pa moram it delat, da pri petdesetih ne bom rabil hodit na proteste, ampak raje na potovanja.