Kadar sem v družbi prijateljev, pogovor veliko krat nanese na temo hrana. In to sredo ni bilo nič drugače. Kakor že toliko krat je temu sledil predlog, da gremo nekaj pojest. Ker se je bližini pred kratkim odprla nova stojnica s hamburgerji, ni bilo kaj za razmišljat. Do sedaj sem o novem ponudniku slišal bolj malo, le da so hamburgerji kar veliki.
Ko sva prispela tja, sva ravno videla kako je neka oseba pred nama naročila in odšla čakati v avto, saj so bile temperature pod ničlo. Že nekaj časa sva stala pred kontejnerjem, vendar še vedno nisva uspela naročiti. V njem sta delala gospod in gospa in izgledala sta skrajno zaposlena. Gospod je pripravljal hrano, ona pa je v malo prikritem delu delala nekaj drugega. Med tem naju je kakšnih trikrat pogledala, preostali čas pa je imela na sebi tisti pogled »Ne gledam vaju, ampak vaju vidim«.
Malo preden je gospod končal z prejšnjim naročilom, se je gospa le pomaknila na sredino in vprašala kaj bova.
En hamburber in en čizburger (op. cheeseburger), prosim.
Za čuda je sedaj ona poprijela za orodje in nama začela pripravljati hrano. Iz tega sem sklepal, da je ona zadolžena za pripravo hamburgerjev in cheeseburgerjev, on pa za pripravo kebapa. Saj drugih stvari nimajo.
Med dolgotrajno operacijo priprave hrane, se je nabralo še nekaj strank, tri. Še posebej sem si zapomnil enega, ki je prišel le nekaj trenutkov za nama in še vedno ni mogel naročiti. Gospa je že delala nama, gospod pa je bil navidezno zaposlen. Po cca. desetih minutah priprave, si je gospod le vzel čas in vprašal stranko kaj želi.
Kakšna je to prodaja, če stranke, niti ko pride do tebe, ne postrežeš. Kdor gre jest hitro hrano, ta hoče naročit, pojest in it (ali pa naročit, it in pojest :)). To ni tako kot prodaja bele tehnike ali oblačil, kjer si moramo najprej malo pogledati. Saj sta ja imela samo tri stvari
Medtem je gospa končala z mojim cheesburgerjem in me vprašala kaj želim notri. Odgovor je bil seveda VSE :). Tako je dodala tri liste solate, nekaj paradižnika in čebule ter dva kroga majoneze in ketčupa in ga skrbno shranila na stran. V naslednjih treh minutah ji je uspelo pripraviti še prijateljev hamburger. Zelo hitro sva ugotovila, da je meso premalo pečeno, štručka (sicer velika) premalo pogreta in na splošno hrana že dokaj mrzla.
Pozabil sem napisati, da je gospa tudi med celotno demonstracijo priprave imela na sebi obraz za preprečevanje prodaje. Nekateri ljudje pač niso za delo z ljudmi.
Upam, da sem bil tam zadnjič.
In kaj ima pri vsem tem naslov in Mile?
Na srečo prijatelj Mile v teh dnevih v še bližji bližini odpira svoj kontejner za pripravo hrane. Verjamem, da bo ukradel kar nekaj strank iz sosednjega kraja, kjer je prej opisani kontejner. Nekaj razlogov zakaj bo tako:
- Mile ima podjetniško žilico
- Ima tudi logiko (če je stranka pred tabo, jo vprašaj kaj bo, ne pa da se gledata) – nekateri tega očitno nimajo
- Je tudi odličen kuhar – pa čeprav je kdaj bograč bil že skoraj kot juha 🙂
- Ima ideje kako bi razširil ponudbo in povečal prodajo.
- Ima prijatelje, kateri mu bodo kakšne manjše spodrsljaje tudi povedali, in je dovolj pameten, da bo to vzel kot dobro namerno kritiko, kot pa osebni napad ali še eno tečno stranko.
Pa to še ni vse. Jutri 11.1.2010 ima tudi otvoritev (od 9.30). Obljublja brezplačen pasulj in vse ostalo po pol cene. Ja, so pač časi razprodaj.
Če boste torej jutri kaj lačni, se vidimo na stadionu v Rušah, zraven Cafe Green. Jaz bom.
Veliko uspeha Mile!